Svega & svašta

Dragi moji!

Vi sploh ne veste, koliko je meni pomenila ta proslava. Ves trud, ki ste jo vložili vanjo. Vsa ta izvirnost …

Ja, z vašo pomočjo, je šestka postala dom. In vi moja nadomestna družina, prijatelji, zaupniki, sožurerji … vse drugo kot le sosedi.

Petra, koliko solzic in smeha sva delili v zakajeni kuhinji - tako ob vinu (Barco) kot ob kavi. In do koliko zivljenskih resnic sva se prikopale …

Rafy, dragi predsednik društva podjebatorjev, naju je vezalo več, kot le osladno prijazne besede, zavite v črn humor.

Mary, Špeli - ni ga cez babji cvek. Le kdaj bomo ugotovile, kaj je boljse - z njimi ali brez njih?

Jero - ponudba za kuharja se vedno velja. Pa ceprav sem odnesla zvocnike, poskrb za to, da balkanski duh ostane v stuku.

Blaz, kdaj prides spect palacinke?

Jan, ti nenavezljivo bitje, le kdo ti bo zdaj delal konkurenco z musko?

In vsi ostali …

Uf, pa ne bomo zdaj sentimentalni. Se dobr, da vas ni tule. Ker potem bi vidl, kar na izselitveni niste. Saj pazim, da ne kaplja po tipkovnici …

Evo Petra, lahk pojes zravn

Svoja študentska leta je naša draga Barbara začela pred šestimi leti, ko je vstopila skozi nihajna vrata 3. štuka v bloku VI. Takoj ji je bila dana priložnost spoznati nove ljudi, nove načine žuranja, faks pa bomo ob tej priložnosti izpustili.

Odkar se z Barbaro družimo se je pred nami zvrstila cela paleta njenih lastnosti, katere imamo namen danes ob tej priložnosti razgaliti.

Prav v Barbarino čast je ta je v teh dneh zasedala strokovna komisija, katere sestavo pa ni potrebno razkrivati. Razpravljalo se je, kateri del Barbare je potrebno pohvaliti in najprej je vsem padla na pamet njena velikodušnost ob tem, kako širokosrčno z vsemi stanovalci deli čare balkanske glasbe. Zato jo je strokovna komisija izbrala za BALKAN DIVO ŠTUKA.

Nadalje bi izpostavili njeno vestno izpolnjevanje kuhinjskih dolžnosti. Društvo prijateljev kuhinje ji podeljuje častno značko ZLATI POMIVALEC.

Prav tako je Barbara vestno kuhala kavo svojim sostanovalcem, zato naj v imenu vseh prejme odlikovanje ZLATI KOFETKAR.

Kot pridne študentka je tekom študija izbrala tudi alternativo žuranja, in sicer tek. Še vedno sicer ne vemo, ali je hodila res na jogging, vendar ji glede na zadihanost vseeno podeljujemo naslednje priznanje AKTIVNI SENIOR.

Kot zgledni vegetarijanki ji velja tudi plaketa ZLATA PREŽVEKOVALKA.

Odkar Barbaro poznamo, nas je gotovo njen humor že marsikdaj presenetil, če prištejemo še vse pozitivne pohvale in dvigovanje morale, ji seveda veljajo naslednje besede: PODJEBATOR LETA 2008 (majku ti …).

Draga Barbara, sedaj ko odhajaš, se zavedamo, da te čakajo vseživljenski projekti, kot so služba od 8ih do 4ih, hišica, otroci in mož, ki pred hišo pere karavana … Za prvo silo naj ti bojo v tolažbo in pomoč naša darilca, ki bodo spodbudila tvojo čistilno ustvarjalnost (metlica, krtača, gobice …)

Obenem pa ti podarjamo tudi koristno gospodinjsko pomočnico, ki naj te spomni na nas.

Ob koncu našega programa naj ti še povemo, da smo veseli, ker smo te spoznali in še bolj veseli bomo, če se bomo spoznavali še naprej. Želimo ti srečno na vseh poteh, ki te čakajo, da stopiš nanje. In nikdar ne pozabi, povsod je lepo, a v bloku VI je najlepše.

Zlata prežvekovalka

Podjebator leta

Aktivni senior

Gasilska I

Gasilska II

P.S. Avtor govora je Petra, člani komisije so pa na sliki

Ko že misliš, da je vse mimo. In da stopaš naprej. Ko spomini niso več tako sveži. Pričakovanje, veselje, strah, razočaranje, jeza in bolečina skoraj pozabljeni.

Kot strela z jasnega te nepričakovan dogodek - ki si ga v bistvu pričakoval, vrže s tira.

Obudi bolečino. Razočaranje. Oklep okoli srca tišči.

Ko ugotoviš, da rana še ni zaceljena. Spet ponavljaš ista vprašanja in daješ iste odgovore. Občutek izdaje. Ko ne veš, kaj je hujše - izdaja ali razočaranje.

Ko veš, da imaš pred seboj slepo ulico, v katero ne smeš zaviti. Ker tam skoraj ni svetlobe. Tisto malo sonca, ki posije, je tam le zato, da prikrije črno temo.

Temo, ki bi zajela tudi tebe, če se ne obrneš stran. Posrkala bi vase tvojo svetlobo. In ko bi je zmanjkalo, be te le še zavrgla.

Veš, da moraš stran. Da tvoja svetloba ne postane senca. Da ne postaneš to, pred čemer bežiš. In k čemur te v temnih trenutkih vleče nazaj.

In zbežiš.

Kam?

Pred seboj ne moreš.

Samo pred temo.

Proti svetlobi, ki je v tebi.

Narediš oster rez.

In črna tema postane le še siva senca.

Danes je prvi poletni dan. Tvoj rojstni dan. Nabrala sem šopek vrtnic in prižgala svečko.

Pred kratkim sem spet brala Malega princa. Tokrat z bolj odraslimi očmi. In bila sem navdušena.

Najbolj mi je v spominu ostal odlomek, kjer Mali princ sreča lisico in se hoče igrati z njo. Lisica ga zavrne, ker ni udomačena.

“Kaj je, to udomačena?”

“To je nekaj, kar je že dolgo pozabljeno,” je rekla lisica. “Pomeni pa ustvarjanje vezi …”

“Ustvarjanje vezi?”

“Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame le majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugimi lisicami. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.”

…

Lisica se je vrnila k svoji prejšnji misli: “Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, vsi ljudje so si podobni. Dolgčaš mi je že. Če pa me udomačiš, mi bo v življenje posvetilo sonce. Spoznala bom korake, ki bodo drugačni od vseh drugih. Drugi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji me bodo izvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bo lepo, ko me boš udomačil!. Žito, ki je zlato, me bo spominjalo nate. Ljubila bom celo veter v žitu …”

…

“Le tisto spoznaš, kar udomačiš,” je dejala lisica.

…

“Treba je biti zelo potrpežljiv,” je dejala lisica.

…

Tako je Mali princ udomačil lisico. Ko pa je prišla ura slovesa, je lisica rekla:

“Ah, jokala bom …”

“To je tvoja krivda,” je odgovoril Mali princ. “Meni sploh ni bilo do tebe, ti si hotela, naj te udomačim.”

“Seveda,” je dejala lisica.

“Toda ti boš jokala!” je rekel Mali princ.

“Seveda,” je rekla lisica.

“Torej nisi s tem nič pridobila!”

“Pridobila sem,” je dejala lisica, “zaradi pšenične barve.”

31. avgust 2006. Prvi delovni dan. 30. maj 2008. Zadnji delovni dan. 1 leto in 9 mesecev.

Sodelavci in delovno okolje, o katerih lahko le sanjaš. Ko že za dobro jutro dobiš objem. Skupaj jočeš, se veseliš, zabavaš. Rešuješ manjše in večje osebne krize. Ko se veseliš, da bo ponedeljek.

Pozitiva. Ko je bilo osebno življenje polno temnih pack, ste bili vi svetla točka. Pa saj tu sploh ni bilo ločeno osebno in službeno. Smo zadeve kar temeljito prepletli. Z enimi več, z drugimi manj. Mogoče z nekaterimi tudi preveč.

Vendar mi ni žal.

Toliko sem se naučila - smeha, sproščenosti, topline … Pa tudi, kako se postaviti zase, postavljati meje. Res smo se imeli dobro. Včasih že prav noro in divje. Ko se že kar ustrašiš.

Vendar je napočil čas, da se premaknem naprej.

Tako sem šla danes v službo s cmokom v grlu. Ob vsakem objemu so se mi nabrale solze v očeh.

Hvala vam za vse.

Danes sem žalostna in otožna. Preveva me občutek izgube. Danes še ne morem misliti na svoje načrte za prihodnost.

Danes jočem.

Čutim, kot da bi imela okoli srca oklep. Debel in temen. Tišči in stiska. Strah, pomešan z bolečino. Zdi se mi, ko da je vedno večji. Kot da obsega vedno večji del mene.

Želim si, da bi lahko globoko vdihnila. In ko bi izdihnila, bi počil. Prav hromi. Imam občutek, da mi bo zmanjkalo moči.

To je del igre. Pozitivno in negativno. Z roko v roki. To pomeni, da živim. In čutim. Zmorem čutiti.

Vem, da bo vse vredu. Zaupam življenju. Energiji. Sebi. Vem, da sem močna in da zmorem. Zmorem vse, kar si želim.

Tako bolečina kot zadovoljstvo sta del mozaika, ki sestavljata mene, mojo osebnost. Sestavljata pot do tistega, kar si želim.

Oklep strahu in bolečine okrog srca se bo začel luščiti, krušiti in tanjšati. Dokler ne bo odpadel. In bo srce zabilo v pravem ritmu. In bom s pljuči polno zadihala. Zmorem. Bom.

Ko po tolikem času spet upam. Ko se dam cela. Ko me ni strah. Ko verjamem, da bo. Ko se zdi tako prav. Ko se počutim domače. Ko je vsak korak najboljši. Ko misliš, da ne more biti lepše, pa kaj kmalu ugotoviš, da je lahko. To mi radi …

Preveč osebno? Ne, ker stojim za tem.

Ugotovi, kdo ima status do jeseni … No, saj zmoreš … Ja, bravo, sem vedela, da ti bo uspelo. Točno tako. Do jeseni imam rešen socialni problem. Potem bo pa čas za spremembe, za nove izzive.

Saj danes je dan poln samih plusov. Že začel se je fenomenalno. Kaj je lepšege kot to, da se - še preden ti zvoni budilka - zbudiš v zasneženo jutro? Sploh če ne računaš na sneg. Carsko. In potem se ti vsak atom nabije s pozitivno energijo. Ugotoviš, da so sosedje, sodelavci, mimoidoči … ful dobro razpoloženi in komunikativni. In ti kar ni jasno, kako.

Pa mislim, da vem, v čem je skrivnost. V tebi samem. Če si sam pozitivno nastrojen, so takšni tudi ljudje, ki te obkrožajo. Mislim, da v tem primeru ne velja, da se plus in minus privlačita. V tem primeru plus nadvlada minuse.

Danes sem vesela, da imam ušesa. Ker drugače se mi nasmeh sploh ne bi ustavil.

Pride kakšen dan, ko razmišljam o življenju. O sebi. Kam grem? Kaj hočem? Kaj sem se naučila? Zakaj ponavljam iste napake? Saj vem, da se na napakh učimo. Žal najbolj na svojih.

Pride kakšna noč, ko spanca kar ni od nikoder. In razmišljam o sebi in o ljudeh, ki jih srečujem na svoji poti. Po naključju? Dvomim. Vsak človek, ki stopi v moje življenje mi nekaj da. Tudi takrat ko imam občutek, da je samo nekaj vzel. Na meni je, da ugotovim, kaj, zakaj in čemu. Da ne bom naslednjič spet rekla: I should have known better.

Spanca pa kar ni in ni …