Včeraj sem dvakrat srečala razkrinkanega anonimnega blogerja. Hm, res ne vem, kje je bil tretjič, ker bi včeraj zeleni ledeni čaj z rogovi zagotovo pregnal moj glavobol. V glavnem, bila sem okrcana, ker nič več ne napišem. Thja, saj ima prav. Ampak, kdo bo pa bral samo jamranje v stilu - joj, nimam nič časa, ah ta diplomska - a se lahko še bolj zaplete?, ne da se mi več … bla bla bla
Tako da sem danes razmišljala, da se mi v tem obdobju verjetno dogajajo tudi pozitivne stvari, ki niso tako zelo osebne in jih lahko delim z drugimi (za razliko od nekaterih, nisem anonimna & bi verjetno kmalu ostala brez večine meni dragih oseb). Na tem mestu spet razmišljam, ali naj dam link na anonimnega blogerja 
Hmmm …
V nedeljo popoldne - ki zna bit eden izmed najbolj dolgočasnih in razvlečenih delov tedna - smo se zdolgočaseni prekladali na relaciji kuhinja - dnevna soba (ja, bodimo iskreni oz. bolj natančni - šlo je za relacijo sedežna - hladilnik). Naenkrat se nam je utrnila briljantna ideja. Gremo se turiste! In to skoraj v domačem kraju. No, ni šlo ravno za kakšno sofisticirano obliko turizma.
Šli smo na pijačo v vaško gostilno v sosednjem kraju. V takšno tipično gostilno, kjer je kelnarca mlada in vsem privlačna, ne glede na to, kako dejansko zgleda. Kjer se vsi poznajo - tu mi pride na misel uvodna špica iz Cheersa … where everybody knows your name … Kjer po radiju vrtijo ali čestitke ali pa slovenski turbofolk. Kjer misliš, da je kelnarca pozabla računat vsaj pol runde, ker je račun tako nizek. Kjer ne moreš dobit red bulla ali katerekoli druge energijske pijače, kjer nimajo Fructalovih sokov v flaškah, kjer je kava zagotovo Barcaffee … Kjer zagotovo poznaš 80 % gostov, ostale pa vsaj na videz.
In kjer ti ne uide prizor, ko kopica podeželskih fantov, ki že očitno kar dolgo sedijo za mizo & skrbijo, da ima punca kaj počet, tekmujejo, komu bo uspelo. Saj vsi poznate stereotip o kelnarcah, ane? In stereotipi pa ja vedno držijo No, ta druščina, ki je še vedno prepričana, da na podeželju, sploh če si tam domačin, ne veljajo isti zakoni, kot za preostali del države, torej se lahko brez skrbi z majavimi nogami in škilavim pogledom usedeš za volan - kaj pa teh nekaj km do doma. Pa še nedelja je. Če človk cel tedn dela, pa ja lahko vsaj v nedelo mal spije.
Da preidem k bistvu - en pripadnik (z zgoraj opisanimi lastnostmi) te druščine se je le opogumil. Suvereno je vstal od mize (sedeli so zunaj) in se malo manj suvereno primajal za šank, kjer je postal spet pogumen, ker je našel trdno oporo. Ko mu je končno uspelo, je nekaj časa stal in gledal svoj objekt občudovanja in izustil: Ka je zaj! A se boma midva kaj zmenla? No, povej! Zaka pa ne …
Boga revica za šankom, ki je vajena takšnih čustvenih izbruhov, se je potrudila in zadržala smeh. Dokler ni prišla ven, k ostali druščini. Oboževalec je pa pridno čakal pri šanku. Med drugim tudi to, da se mi spokamo. Ker ko ne bo več občinstva, bo pa bejba zihr za stvar.
Stereotipi.
