Severna obzorja
28.10.2007Že nekaj časa gledam Severna obzorja. Serijo sem gledala, še takrat ko je bila pri Sovi na TV Slovenija, zdaj jo pa predvajajo tudi na eni izmed naših komercialk. Izmed vsega mi je v spominu najbolj ostala uvodna špica z losom, ki se sprehaja po praznem mestu in apatično opazuje rogove svojega sorodnika, ki služijo kot okras na bližnji stavbi.
Vsi igralci oz. njihove vloge so mi simpatični. V primerjavi z novejšimi nadaljevankami ni nobenih hujših zapletov, zločinov in sploh nobene hudobije. V Severnih obzorjih ne pridejo dlje od zmedenosti, trme in hudomušnosti. Karakterji so mi že prav prirasli k srcu. In ko gledam serijo, se počutim prav domače. No, saj tako je pri veliko nadaljevankah. Verjetno zato ker jih dolgo spremljamo in imamo občutek, da jih poznamo, pa tudi zato, ker se pogosto poistovetimo z vlogami in/ali njihovimi lastnostmi. Pri vsakem delu komaj čakam, kdaj se bosta Maggie in dr. Fleischmann končno spravila skupaj, Shelly in Holling sta mi tako lušten par. Chris najde vedno znova kakšno globoko misel. Tudi Maurice in Ruth-Anne sta mi po nekaj delih prirasla k srcu. Občudujem Marilynino mirnost. Ed sledi svojim sanjam. Vsi so tako iskreni.
Živijo pa na Aljaski. V skoraj neokrnjeni naravi, ki je večino časa pokrita s snegom.
Že ves čas kar jih spremljam je moja želja po snegu in zimi postala le močnejša. Kot majhen otrok se veselim prvih snežink, kepanja, sankanja, sneženih mož…
Sneg se mi že od nekdaj zdi tako skrivnosten in pomirjujoč. Kaj je lepšega kot snežinke, ki te žgečkajo po nosu, ko pogledaš v nebo? Pa tišina in mir, ki zaobjameta pokrajino, ko jo pokrije sneg. Da ne pozabim omeniti sprehodov po zasneženem gozdu. Ko ti sneg škripa pod nogami, v zraku se vidi sapa, v snegu sledi divjadi …
Jesen mi res ni preveč blizu, povezujem jo z žalostjo in izgubo. Ponavadi je mrzla, vlažna, siva. Zima je pa bela, mrzla, z jasnim sončnim nebom…
