Svega & svašta

I have to ask you something. Did your mother throw you in honey when you were born? Because I just can’t stop kissing you.

Ja, vse je enkrat prvic. V ponedeljek sem letela iz Trevisa v Barcelono. Od tam sem letela v Porto. Toda na let sem morala çakat od 8-ih zveçer do 8-ih zjutraj. Niç boljsega kot noç na letalisçu. Saj bi spala, ampak kdo bo pa pazil na prtlajgo? In ko sem se vdala v usodo, se relativno udobno namestila na stol in zaçela brati knjigo … se je pojavil on. Z nasmehom na obrazu. Vprasal, çe je pred mano dolga noç. Ja, seveda. In pred tabo? Tudi. Usoda. Çakala sva na isti let. V naslednjih nekaj minutah sva ze veselo klepetala. S kavo v roki. Dvojno. Ki jo je prinesel on. Da bova lazje zdrzala.

Beseda je dala besedo. Sledla je se ena kava, pa sladoled … Umila sva si zobe. Se sprehodila skupaj z voziçki s prtljago po parkirisçu pred letalisçem. Ko sva prisla nazaj, so bili vsi stoli zasedeni.

Kaj pa zdaj? V bistvu sva oba vedela, kaj sledi. Neizogiben potek dogodkov. Dva mlada backpackerja, sama na letalisçu, çakata isti let … In je le presel k dejanjem. Razgrnil je armafleks in spalko, da ne bo pretrdo, çez pa je pogrnil se rjuho, da naju ne bi zeblo. In naju ni. Vse do zjutraj.

Ko sva se z nasmehom na obrazu postavila v vrsto za check-in. Ko sva se resila prtljjage, je kavalir çastil se eno kavo. Privosçila sem si se mafin - po taki noçi si je treba nabrati moçi. In tako sva zjutraj sedela na terasi, opazovala sonçni vzhod in bila vesela, da sva se spoznala. Za oba je bilo prviç. Bila sva preseneçena, kako lahko je bilo. In vesela, da lahko naslednje jutro se vedno sprosçeno klepetava in pijeva kavo skupaj.

Ko sva prispela v Porto, sva se poslovila. Z nasmehom na obrazu in iskricami v oçeh. Sledil je se krepak stisk roke in … to je to. Njega je çakala punca. Jaz pa … Jaz sem se pa itak sama podala na to potovanje. In bila vesela, da se je lepo zaçelo.

… da ti ne bo treba več po youtubu brskat

Pričakovanje. Veselje. Čakanje. Strah. Adrenalin. Čisti užitek.

V soboto je prišlo tako daleč. Čisto nepričakovano se je izpolnla moja dolgoletna želja. Načrt je bil, da bom letela v tandemu. Ko sem bila že na kraju zločina, sem pa izvedela, da je prešibek veter in da, ups, nimamo s sabo pravega sedeža.

Potem sem se ustrašila in bila trdno prepričana, da ne bom letela. Toda … prepričali so me v nasprotno.

Definitivno mi ni žal. Ko sem bila v zraku, je bil tako nor občutek. Letela sem! Nisem se dotikala tal, ni me bilo strah. Samo uživala sem.

Hočem še. In še …

Moj prvi uspeli polet

Moj drugi uspeli polet

Tale pesmica se mi je pa ves čas rolala po glavi

Ko po tolikem času spet upam. Ko se dam cela. Ko me ni strah. Ko verjamem, da bo. Ko se zdi tako prav. Ko se počutim domače. Ko je vsak korak najboljši. Ko misliš, da ne more biti lepše, pa kaj kmalu ugotoviš, da je lahko. To mi radi …

Preveč osebno? Ne, ker stojim za tem.

Mojega lubija ste že spoznali – je moj, zanesljiv in močan. In dejstvo, da je moj, pomeni, da nema niko, da ga dira. Ampak mene, na prvi pogled šibko & krhko bitje seveda nihče ne upošteva. Rezultat: odkar je moj, so ga 1x oskubili in vanj 4-krat vdrli.

Ko so prvič vdrli vanj, sem ostala brez radia (novega LG-ja). Takrat niti nisem bila jezna, saj sem pustila ploščico v predalu armaturke. Tako sem ostala skoraj brez celega radia. Zaklaj skoraj? Nepridipravi so bili tako prijazni, da so mi za spomin pustili etui od ploščice, daljinca za radio pa še zaklenili so za seboj.

Potem sem v avto vgradila drug radio (hvala, Mare). Ploščico nisem več puščala v avtu. Spet so mi vdrli v avto, ker ni bilo ploščice, niso ničesar vzeli.
Čez nekaj mesecev se zgodba ponovi. Spet v avtu ni bilo ploščice, tako da so mi pobrali samo nekaj drobiža, ki je ležal v predalu.

Prejšnji teden je moj moj ostal brez okrasne plastike na šoferjevih vratih. Tudi to sem prenesla z nasmeškom na obrazu, saj mi je moj mali bratec še isti dan priskrbel drugo.

Včeraj pa… No, včeraj sem se pa razjezila. Tako kot že dolgo ne. V bistvu se ne spomnem, kdaj sem se nazadnje tako razjezila. Kaj se je zgodilo? Stara zgodba - spet so mi vdrli v avto. Ukradli radio. Do tu se še da razumet. Ampak fora je v tem, da ploščice ni bilo v avtu. Ker so me pretekle izkušnje izučile, sem jo nosila s seboj. In zato me je zagrabila res huda jeza. WTF jim bo radio brez ploščice, sploh če je xy znamke? Tu gre za čisti vandalizem. Oni si z radiem ne morejo nič pomagati. Meni pa je ostal razmetan avto, štrleči kabli in ploščica v predalu pisalne mize.

In kaj zdaj? Naj spet vgradim nov radio in čakam, kako dolgo bo zdržal? Naj bom brez? To zadnje mi je nepojmljivo, saj se ponavadi vozim sama, pogosto tudi zaspana in utrujena, tako da res ne bi bila brez.

In zato sem bila včeraj hudo jezna. Danes sem že malo manj. Ampak dilema, kaj narediti, pa ostaja.

Mislim, da se zdaj že dovolj dolgo poznamo, da vam lahko predstavim svojega spremljevalca, ki je z menoj že kakšno leto. Kako čas beži. Sploh si več ne predstavljam, da ne bi bil moj. Vedno pri roki, ko ga potrebujem. In prav nič ni jezen, če ga kdaj pustim več kot teden dni čakati. Vem, da bo tam, ko si ga bom želela.

Čeprav šteje šele 18 pomladi, ve, zakaj se gre. Rad ima malce bolj grobo. Z nežnostjo pri njem ne pridem daleč. Ne glede na to, kako dolgo je v mojih rokah, vedno ostane trd. Če mu je vroče ali če ga zebe − on me vedno uboga v prvem. Zanesljiv. Nikoli ne komplicirava. On ve, kaj od njega pričakujem in mi to tudi da. Če mu kaj ni všeč, mi samo pomežikne. In zadeva je urejena.

Kaj zahteva v zameno? Da ga vsake toliko temeljito obdelam − ga skopam, natančno pregledam, odžejam. In nikoli se ne pritožuje nad mojo izbiro glasbe.

Kljub mladosti, ga že počasi najeda zob časa. Ampak jaz ga ne dam. Do septembra 2008 bova še zagotovo ostala skupaj. Naslednji teden ga peljem preobut, da bo tudi to zimo lahko z vsemi štirimi stal trdno na tleh.

Imam pa malce slabo vest. Nisem mu še dala imena. Kakšen predlog?

Moj moj