Svega & svašta

Dragi moji!

Vi sploh ne veste, koliko je meni pomenila ta proslava. Ves trud, ki ste jo vložili vanjo. Vsa ta izvirnost …

Ja, z vašo pomočjo, je šestka postala dom. In vi moja nadomestna družina, prijatelji, zaupniki, sožurerji … vse drugo kot le sosedi.

Petra, koliko solzic in smeha sva delili v zakajeni kuhinji - tako ob vinu (Barco) kot ob kavi. In do koliko zivljenskih resnic sva se prikopale …

Rafy, dragi predsednik društva podjebatorjev, naju je vezalo več, kot le osladno prijazne besede, zavite v črn humor.

Mary, Špeli - ni ga cez babji cvek. Le kdaj bomo ugotovile, kaj je boljse - z njimi ali brez njih?

Jero - ponudba za kuharja se vedno velja. Pa ceprav sem odnesla zvocnike, poskrb za to, da balkanski duh ostane v stuku.

Blaz, kdaj prides spect palacinke?

Jan, ti nenavezljivo bitje, le kdo ti bo zdaj delal konkurenco z musko?

In vsi ostali …

Uf, pa ne bomo zdaj sentimentalni. Se dobr, da vas ni tule. Ker potem bi vidl, kar na izselitveni niste. Saj pazim, da ne kaplja po tipkovnici …

Evo Petra, lahk pojes zravn

Svoja študentska leta je naša draga Barbara začela pred šestimi leti, ko je vstopila skozi nihajna vrata 3. štuka v bloku VI. Takoj ji je bila dana priložnost spoznati nove ljudi, nove načine žuranja, faks pa bomo ob tej priložnosti izpustili.

Odkar se z Barbaro družimo se je pred nami zvrstila cela paleta njenih lastnosti, katere imamo namen danes ob tej priložnosti razgaliti.

Prav v Barbarino čast je ta je v teh dneh zasedala strokovna komisija, katere sestavo pa ni potrebno razkrivati. Razpravljalo se je, kateri del Barbare je potrebno pohvaliti in najprej je vsem padla na pamet njena velikodušnost ob tem, kako širokosrčno z vsemi stanovalci deli čare balkanske glasbe. Zato jo je strokovna komisija izbrala za BALKAN DIVO ŠTUKA.

Nadalje bi izpostavili njeno vestno izpolnjevanje kuhinjskih dolžnosti. Društvo prijateljev kuhinje ji podeljuje častno značko ZLATI POMIVALEC.

Prav tako je Barbara vestno kuhala kavo svojim sostanovalcem, zato naj v imenu vseh prejme odlikovanje ZLATI KOFETKAR.

Kot pridne študentka je tekom študija izbrala tudi alternativo žuranja, in sicer tek. Še vedno sicer ne vemo, ali je hodila res na jogging, vendar ji glede na zadihanost vseeno podeljujemo naslednje priznanje AKTIVNI SENIOR.

Kot zgledni vegetarijanki ji velja tudi plaketa ZLATA PREŽVEKOVALKA.

Odkar Barbaro poznamo, nas je gotovo njen humor že marsikdaj presenetil, če prištejemo še vse pozitivne pohvale in dvigovanje morale, ji seveda veljajo naslednje besede: PODJEBATOR LETA 2008 (majku ti …).

Draga Barbara, sedaj ko odhajaš, se zavedamo, da te čakajo vseživljenski projekti, kot so služba od 8ih do 4ih, hišica, otroci in mož, ki pred hišo pere karavana … Za prvo silo naj ti bojo v tolažbo in pomoč naša darilca, ki bodo spodbudila tvojo čistilno ustvarjalnost (metlica, krtača, gobice …)

Obenem pa ti podarjamo tudi koristno gospodinjsko pomočnico, ki naj te spomni na nas.

Ob koncu našega programa naj ti še povemo, da smo veseli, ker smo te spoznali in še bolj veseli bomo, če se bomo spoznavali še naprej. Želimo ti srečno na vseh poteh, ki te čakajo, da stopiš nanje. In nikdar ne pozabi, povsod je lepo, a v bloku VI je najlepše.

Zlata prežvekovalka

Podjebator leta

Aktivni senior

Gasilska I

Gasilska II

P.S. Avtor govora je Petra, člani komisije so pa na sliki

Pri nas se pa tole že cel teden rola …

Klikni

… in se imamo prav fajn …

... Sa tobom il’ bez tebe
život teče dalje
ne osvrći se iza sebe…

… našla sam čovjeka koji moju ljubav hoće…

… on me voli, on me hoće …

Še malo, pa bo

Pa smo štartali

We are the champions …

Pivoooo!

Nanj sva mislili že odkar je skopnel sneg. V soboto sva ga končno dočakali. Zavladalo je vznemirjenje. Dlani so postale potne, srčni utrip se je pospešil. Zmoreva? Ja, skupaj nama bo uspelo. In nama je. Pretekli sva polovico maratona. 21 km. Dosegli cilj. Še kakšni dve leti nazaj, sva bili prepričani, da je to nekaj nedosegljivega. Da ne zmoreva. V soboto sva dokazali, da lahko.

Razmere niso bile najboljše – vročina, sonce pa še celotna proga je bila speljana po asfaltu, kar ni bilo najbolj prijazno za kolena in gležnje. Jaz sem imela tudi težave s samim terenom, saj nisem ravno ljubiteljica ravnice. Nekje pri 13. kilometru sem imela hudo krizo. Hotela sem začeti hodit. Ampak moja draga motivatorka je to preprečila. Uporabila je vse metode – od sproščenega pogovora do resnih debat in slavnega Samo malo še zdrži, saj bo kmalu postojanka z vodo, pa boš tam malo hodila. Debate niso bile ravno iskrive, ker jaz nisem izstisnila iz sebe kaj več kot dvozložne besede.

Zadnje 3 km pa je z nama začela teč Alenka. To nas je vse tri rešilo, saj smo lahko preusmerile pozornost. V nasprotni smeri so pa tekli maratonci (ja, 42 km). In me smo ploskale njim, oni pa nam. Vzajemno spodbujanje. Ko vzpostaviš očesni stik in se nasmejiš. In dejansko čutiš, kako ti val energije preplavi telo. Neverjetno. Tako lepo.

Ko smo pritekle v cilj, smo si padle v objem. Meni so se od ponosa in od dejstva, koliko zmorem, skoraj ulile solze.

Polega tega, da sem ugotovila, koliko zmorem, se mi je zopet potrdilo dejstvo, koliko pomenijo prijatelji. In kaj lahko naredi pozitivna energija. Hvala, Martina.

In kako sem zaključila maraton?

Ko smo prišli domov, sem se sezula, vzela pivo in odšla, no, se odvlekla, po stopnicah v sobo, kjer sem se vrgla na posteljo, ga odprla in ga pol spila na dušek. Uf, kako je pa to pasalo. Ko sem skoraj predla od ugodja in v roki vrtela steklenico, sem ugotovila, da mu je približno pred dvema mesecema potekel rok trajanja. Ups. No, seveda se nisem dala motiti. Na dušek sem spraznila steklenico in skoraj v istem trenutku zaspala.

Ko po tolikem času spet upam. Ko se dam cela. Ko me ni strah. Ko verjamem, da bo. Ko se zdi tako prav. Ko se počutim domače. Ko je vsak korak najboljši. Ko misliš, da ne more biti lepše, pa kaj kmalu ugotoviš, da je lahko. To mi radi …

Preveč osebno? Ne, ker stojim za tem.

Prejšnji vikend sem preživela na morju. Čista relaksacija. Ko ne gledaš na uro, ko piješ jutranjo kavo eno uro, zraven bereš knjigo, poslušaš valove, prebujanje dneva. Okoli tebe pa mir. Nikomur se ne mudi. Mobitel je na off.

Potem čisto u izi kuhaš kosilo, zraven poslušaš musko, poješ … Po kosilu spet posediš … Odpreš flaško dobrega vinčka, rečeš kakšno bolj ali manj pametno. Opreš naslednjo flaško dobrega vinčka … Vmes se sprehodiš ob obali, opazuješ sončni zahod.

Naslednji dan greš malo hodit, uživaš v naravi, ki se prebuja. Ležiš na soncu, ki te prijetno greje. Prijeten vetrček poskrbi, da ti ni prevroče …

Ta vikend sem prvič letos začutila pomlad. Vsrkala vonj narave, ki se prebuja, ki cveti …

Ja, definitivno bo treba ponovit.

Ja, še migam, sem pa manj blogoaktivna. Moram pa povedat razveseljivo novico, da je moja diplomska v procesu intenzivnega nastajanja. In je končno na prvem mestu na moji listi prioritet. Je kar dober občutek, ko se končno spraviš delat nekaj, o čemer razmišljaš že več kot eno leto. Kot pravi moj bratec: No, saj to bi pa morala biti le pika na i. No big deal. Ali pač? Hmmm…bo že videl, ko bo pricapljal do sem

Imam pa še eno razveseljivo novico, ki je posledica manj razveseljive novice (pa tole zdaj sploh nisem skomplicirala) Že kakšen dober mesec nisem sama zmlela cele čokolade. Tu govorim seveda o tavelki v lila embalaži. Kako to? Zaradi zdravja Yeah, right. Ugotovila sem, da imam srečo, da ni december, ker drugače bi me lahko kdo zamenjal za prasičko, ki je godna za klanje. In potem bi končala v klobasah ali pa kot pršut. Čeprav… bi se nekaterim vsaj cedile sline za menoj

Ugotovi, kdo ima status do jeseni … No, saj zmoreš … Ja, bravo, sem vedela, da ti bo uspelo. Točno tako. Do jeseni imam rešen socialni problem. Potem bo pa čas za spremembe, za nove izzive.

Saj danes je dan poln samih plusov. Že začel se je fenomenalno. Kaj je lepšege kot to, da se - še preden ti zvoni budilka - zbudiš v zasneženo jutro? Sploh če ne računaš na sneg. Carsko. In potem se ti vsak atom nabije s pozitivno energijo. Ugotoviš, da so sosedje, sodelavci, mimoidoči … ful dobro razpoloženi in komunikativni. In ti kar ni jasno, kako.

Pa mislim, da vem, v čem je skrivnost. V tebi samem. Če si sam pozitivno nastrojen, so takšni tudi ljudje, ki te obkrožajo. Mislim, da v tem primeru ne velja, da se plus in minus privlačita. V tem primeru plus nadvlada minuse.

Danes sem vesela, da imam ušesa. Ker drugače se mi nasmeh sploh ne bi ustavil.

Sedim za mizo v kuhinji. V roki imam skoraj prazno skodelico kave. Pred sabo odprt časopis. V pomivalnem koritu kup umazane posode. Na pultu orehe in vlečeno testo. Pekla bom baklavo. V peči prasketa ogenj. Iz zvočnikov se širi Čolićeva balada … za čim da se žalim, dao sam ti sve … vrijeme, vrijeme, čudno vrijeme … krivo vrijeme i za tebe i za mene … more, more, divlje more, nema tebe, spuštena su bela jedra, jambori su noćas pali …

Na mojem obrazu pa nasmešek. In v duši spet mir. Končno. It feels like home.