Svega & svašta

Saj sem hotela dati naslov Can it get any worse?, ampak iz izkušenj vem, da lahko. Ne vem, če je bila kriva polna luna, konstelacija planetov ali pa je to pač usoda. Mogoče sem ga pa preveč hvalila in se je zato pokvaril – dobesedno.

V soboto sem za pot iz Ljubljane do doma (cca. 100 km) porabila 6 ur. Ostala sem brez jermena pri altenatorju. Posledično potem ni delala vodna črpalka. Kar mi pa nihče ni povedal. Tako da sem imela kombinacijo mačje bolezni, pokvarjenega avta na avtocesti in skoraj prazno baterijo na mobitelu. Idealno.

S pomočjo N & N sem vsaj prišla domov. Kako sem bila vesela, ko sem ju zagledala. Še bolj pa, ko mi je končno uspelo, da sem se pripeljala na domače dvorišče.

Zvečer je galvobol bil že na meji migrene. Da sploh ne omenjam, da so mi v vodo padli vsi načrti.

Seveda bi bili po vojni vsi generali. Najhuje je, ker je zdaj vsak po svoje pameten, jaz se moram pa na koncu sama odločit, kaj bom naredila. Eden izmed bolj originalnih nasvetov je bil, da si naj končno najdem tipa, ki bo imel konkretn avto.

Zaenkrat sem se odločila za popravilo.Danes gre na pregled. Baje je kar hudo, vendar se še da pomagat.

Jaz razvajenka sem potem včeraj mogla iti z vlakom v Ljubljano. Že to mi je bilo odveč, za povrhu pa je še vlak imel zamudo. Seveda se je nadaljevalu v stilu, saj mi je v Ljubljani 14ka odpeljala pred nosom. Tako da sem za pot v LJ porabila 3 ure.

Vikend se je le končal. Moj moj bo temeljito servisiran in pripravljen na nove izzive. Kot je rekla mami − če že mora iti kaj narobe, potem še vedno boljše, da se mi je zgodilo to, kot pa da bi imela prometno. Optimizem rules.

Mojega lubija ste že spoznali – je moj, zanesljiv in močan. In dejstvo, da je moj, pomeni, da nema niko, da ga dira. Ampak mene, na prvi pogled šibko & krhko bitje seveda nihče ne upošteva. Rezultat: odkar je moj, so ga 1x oskubili in vanj 4-krat vdrli.

Ko so prvič vdrli vanj, sem ostala brez radia (novega LG-ja). Takrat niti nisem bila jezna, saj sem pustila ploščico v predalu armaturke. Tako sem ostala skoraj brez celega radia. Zaklaj skoraj? Nepridipravi so bili tako prijazni, da so mi za spomin pustili etui od ploščice, daljinca za radio pa še zaklenili so za seboj.

Potem sem v avto vgradila drug radio (hvala, Mare). Ploščico nisem več puščala v avtu. Spet so mi vdrli v avto, ker ni bilo ploščice, niso ničesar vzeli.
Čez nekaj mesecev se zgodba ponovi. Spet v avtu ni bilo ploščice, tako da so mi pobrali samo nekaj drobiža, ki je ležal v predalu.

Prejšnji teden je moj moj ostal brez okrasne plastike na šoferjevih vratih. Tudi to sem prenesla z nasmeškom na obrazu, saj mi je moj mali bratec še isti dan priskrbel drugo.

Včeraj pa… No, včeraj sem se pa razjezila. Tako kot že dolgo ne. V bistvu se ne spomnem, kdaj sem se nazadnje tako razjezila. Kaj se je zgodilo? Stara zgodba - spet so mi vdrli v avto. Ukradli radio. Do tu se še da razumet. Ampak fora je v tem, da ploščice ni bilo v avtu. Ker so me pretekle izkušnje izučile, sem jo nosila s seboj. In zato me je zagrabila res huda jeza. WTF jim bo radio brez ploščice, sploh če je xy znamke? Tu gre za čisti vandalizem. Oni si z radiem ne morejo nič pomagati. Meni pa je ostal razmetan avto, štrleči kabli in ploščica v predalu pisalne mize.

In kaj zdaj? Naj spet vgradim nov radio in čakam, kako dolgo bo zdržal? Naj bom brez? To zadnje mi je nepojmljivo, saj se ponavadi vozim sama, pogosto tudi zaspana in utrujena, tako da res ne bi bila brez.

In zato sem bila včeraj hudo jezna. Danes sem že malo manj. Ampak dilema, kaj narediti, pa ostaja.

Mislim, da se zdaj že dovolj dolgo poznamo, da vam lahko predstavim svojega spremljevalca, ki je z menoj že kakšno leto. Kako čas beži. Sploh si več ne predstavljam, da ne bi bil moj. Vedno pri roki, ko ga potrebujem. In prav nič ni jezen, če ga kdaj pustim več kot teden dni čakati. Vem, da bo tam, ko si ga bom želela.

Čeprav šteje šele 18 pomladi, ve, zakaj se gre. Rad ima malce bolj grobo. Z nežnostjo pri njem ne pridem daleč. Ne glede na to, kako dolgo je v mojih rokah, vedno ostane trd. Če mu je vroče ali če ga zebe − on me vedno uboga v prvem. Zanesljiv. Nikoli ne komplicirava. On ve, kaj od njega pričakujem in mi to tudi da. Če mu kaj ni všeč, mi samo pomežikne. In zadeva je urejena.

Kaj zahteva v zameno? Da ga vsake toliko temeljito obdelam − ga skopam, natančno pregledam, odžejam. In nikoli se ne pritožuje nad mojo izbiro glasbe.

Kljub mladosti, ga že počasi najeda zob časa. Ampak jaz ga ne dam. Do septembra 2008 bova še zagotovo ostala skupaj. Naslednji teden ga peljem preobut, da bo tudi to zimo lahko z vsemi štirimi stal trdno na tleh.

Imam pa malce slabo vest. Nisem mu še dala imena. Kakšen predlog?

Moj moj