Svega & svašta

Danes je prvi poletni dan. Tvoj rojstni dan. Nabrala sem šopek vrtnic in prižgala svečko.

… da ti ne bo treba več po youtubu brskat

Pred kratkim sem spet brala Malega princa. Tokrat z bolj odraslimi očmi. In bila sem navdušena.

Najbolj mi je v spominu ostal odlomek, kjer Mali princ sreča lisico in se hoče igrati z njo. Lisica ga zavrne, ker ni udomačena.

“Kaj je, to udomačena?”

“To je nekaj, kar je že dolgo pozabljeno,” je rekla lisica. “Pomeni pa ustvarjanje vezi …”

“Ustvarjanje vezi?”

“Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame le majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugimi lisicami. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.”

…

Lisica se je vrnila k svoji prejšnji misli: “Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, vsi ljudje so si podobni. Dolgčaš mi je že. Če pa me udomačiš, mi bo v življenje posvetilo sonce. Spoznala bom korake, ki bodo drugačni od vseh drugih. Drugi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji me bodo izvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bo lepo, ko me boš udomačil!. Žito, ki je zlato, me bo spominjalo nate. Ljubila bom celo veter v žitu …”

…

“Le tisto spoznaš, kar udomačiš,” je dejala lisica.

…

“Treba je biti zelo potrpežljiv,” je dejala lisica.

…

Tako je Mali princ udomačil lisico. Ko pa je prišla ura slovesa, je lisica rekla:

“Ah, jokala bom …”

“To je tvoja krivda,” je odgovoril Mali princ. “Meni sploh ni bilo do tebe, ti si hotela, naj te udomačim.”

“Seveda,” je dejala lisica.

“Toda ti boš jokala!” je rekel Mali princ.

“Seveda,” je rekla lisica.

“Torej nisi s tem nič pridobila!”

“Pridobila sem,” je dejala lisica, “zaradi pšenične barve.”

Pričakovanje. Veselje. Čakanje. Strah. Adrenalin. Čisti užitek.

V soboto je prišlo tako daleč. Čisto nepričakovano se je izpolnla moja dolgoletna želja. Načrt je bil, da bom letela v tandemu. Ko sem bila že na kraju zločina, sem pa izvedela, da je prešibek veter in da, ups, nimamo s sabo pravega sedeža.

Potem sem se ustrašila in bila trdno prepričana, da ne bom letela. Toda … prepričali so me v nasprotno.

Definitivno mi ni žal. Ko sem bila v zraku, je bil tako nor občutek. Letela sem! Nisem se dotikala tal, ni me bilo strah. Samo uživala sem.

Hočem še. In še …

Moj prvi uspeli polet

Moj drugi uspeli polet

Tale pesmica se mi je pa ves čas rolala po glavi

31. avgust 2006. Prvi delovni dan. 30. maj 2008. Zadnji delovni dan. 1 leto in 9 mesecev.

Sodelavci in delovno okolje, o katerih lahko le sanjaš. Ko že za dobro jutro dobiš objem. Skupaj jočeš, se veseliš, zabavaš. Rešuješ manjše in večje osebne krize. Ko se veseliš, da bo ponedeljek.

Pozitiva. Ko je bilo osebno življenje polno temnih pack, ste bili vi svetla točka. Pa saj tu sploh ni bilo ločeno osebno in službeno. Smo zadeve kar temeljito prepletli. Z enimi več, z drugimi manj. Mogoče z nekaterimi tudi preveč.

Vendar mi ni žal.

Toliko sem se naučila - smeha, sproščenosti, topline … Pa tudi, kako se postaviti zase, postavljati meje. Res smo se imeli dobro. Včasih že prav noro in divje. Ko se že kar ustrašiš.

Vendar je napočil čas, da se premaknem naprej.

Tako sem šla danes v službo s cmokom v grlu. Ob vsakem objemu so se mi nabrale solze v očeh.

Hvala vam za vse.

Danes sem žalostna in otožna. Preveva me občutek izgube. Danes še ne morem misliti na svoje načrte za prihodnost.

Danes jočem.

Žena zvečer žura s kolegicami. Mož služi kruh.

Žena & ostala družba se po intenzivnih pripravah preseli na dekco pred blok & uživa v prijetnem večernem hladu. Mož se ravno vrne z dela. Seveda se ne pridruži.

Čez kakšno slabo urco žena ugotovi, da je lačna. V glavi so le še topli sendviči. Pokliče moža, če bi jih pripravil, saj bo tako ali tako počasi prišla domov. In kaj naredi mož?

Unbelievable!

Mož prinese z nasmehom na ustnicah in z iskricami v očeh iz tretjega štuka krožnik toplih sendvičev za svojo najdražjo.

A je treba še kaj dodat?

Še malo, pa bo

Pa smo štartali

We are the champions …

Pivoooo!

Čutim, kot da bi imela okoli srca oklep. Debel in temen. Tišči in stiska. Strah, pomešan z bolečino. Zdi se mi, ko da je vedno večji. Kot da obsega vedno večji del mene.

Želim si, da bi lahko globoko vdihnila. In ko bi izdihnila, bi počil. Prav hromi. Imam občutek, da mi bo zmanjkalo moči.

To je del igre. Pozitivno in negativno. Z roko v roki. To pomeni, da živim. In čutim. Zmorem čutiti.

Vem, da bo vse vredu. Zaupam življenju. Energiji. Sebi. Vem, da sem močna in da zmorem. Zmorem vse, kar si želim.

Tako bolečina kot zadovoljstvo sta del mozaika, ki sestavljata mene, mojo osebnost. Sestavljata pot do tistega, kar si želim.

Oklep strahu in bolečine okrog srca se bo začel luščiti, krušiti in tanjšati. Dokler ne bo odpadel. In bo srce zabilo v pravem ritmu. In bom s pljuči polno zadihala. Zmorem. Bom.

Nanj sva mislili že odkar je skopnel sneg. V soboto sva ga končno dočakali. Zavladalo je vznemirjenje. Dlani so postale potne, srčni utrip se je pospešil. Zmoreva? Ja, skupaj nama bo uspelo. In nama je. Pretekli sva polovico maratona. 21 km. Dosegli cilj. Še kakšni dve leti nazaj, sva bili prepričani, da je to nekaj nedosegljivega. Da ne zmoreva. V soboto sva dokazali, da lahko.

Razmere niso bile najboljše – vročina, sonce pa še celotna proga je bila speljana po asfaltu, kar ni bilo najbolj prijazno za kolena in gležnje. Jaz sem imela tudi težave s samim terenom, saj nisem ravno ljubiteljica ravnice. Nekje pri 13. kilometru sem imela hudo krizo. Hotela sem začeti hodit. Ampak moja draga motivatorka je to preprečila. Uporabila je vse metode – od sproščenega pogovora do resnih debat in slavnega Samo malo še zdrži, saj bo kmalu postojanka z vodo, pa boš tam malo hodila. Debate niso bile ravno iskrive, ker jaz nisem izstisnila iz sebe kaj več kot dvozložne besede.

Zadnje 3 km pa je z nama začela teč Alenka. To nas je vse tri rešilo, saj smo lahko preusmerile pozornost. V nasprotni smeri so pa tekli maratonci (ja, 42 km). In me smo ploskale njim, oni pa nam. Vzajemno spodbujanje. Ko vzpostaviš očesni stik in se nasmejiš. In dejansko čutiš, kako ti val energije preplavi telo. Neverjetno. Tako lepo.

Ko smo pritekle v cilj, smo si padle v objem. Meni so se od ponosa in od dejstva, koliko zmorem, skoraj ulile solze.

Polega tega, da sem ugotovila, koliko zmorem, se mi je zopet potrdilo dejstvo, koliko pomenijo prijatelji. In kaj lahko naredi pozitivna energija. Hvala, Martina.

In kako sem zaključila maraton?

Ko smo prišli domov, sem se sezula, vzela pivo in odšla, no, se odvlekla, po stopnicah v sobo, kjer sem se vrgla na posteljo, ga odprla in ga pol spila na dušek. Uf, kako je pa to pasalo. Ko sem skoraj predla od ugodja in v roki vrtela steklenico, sem ugotovila, da mu je približno pred dvema mesecema potekel rok trajanja. Ups. No, seveda se nisem dala motiti. Na dušek sem spraznila steklenico in skoraj v istem trenutku zaspala.

Ko po tolikem času spet upam. Ko se dam cela. Ko me ni strah. Ko verjamem, da bo. Ko se zdi tako prav. Ko se počutim domače. Ko je vsak korak najboljši. Ko misliš, da ne more biti lepše, pa kaj kmalu ugotoviš, da je lahko. To mi radi …

Preveč osebno? Ne, ker stojim za tem.