Svega & svašta

V sredo sem šla plačat položnice. Na pošto. Tega nisem naredila že x let. Mislim, za koji k…, bi morala iti od doma, iskat pošto, plačevat večjo provizijo … če pa lahko doma vse za računalnikom uredim. In to kadar koli hočem. Ampak tako želi lastnik stanovanja. Ker za njega veljajo samo odrezki položnic. Nič druga ni dovolj velik dokaz, da smo plačali položnice. No, o tem verjetno naslednjič.

Torej, da preidem na bistvo.

V sredo sem šla plačat položnice. Po službi, nejevoljna, ker je to doletelo ravno mene … V glavnem. Pridem na pošto s temi položnicami. Fant za okencem me vpraša, če bom plačala z gotovino ali s kartico. Jaz kot jaz, seveda nisem seštela, koliko bodo nanesle položnice. V denarnici sem pa imela 150 evrov, ki sem jih prejšnji dan dvignila za najemnino.

Tako da sem mu odgovorila, da verjetno z gotovino, če je bo dovolj. Nakar on vse poračuna - račun 175 evrov. Ups…

“Na Petrolu je bankomat”, mi reče, s pogledom v smislu - joj, ženska, kaj ne moreš prej preštet in zračunat …

OK.

Grem do Petrola, dvignem še 100 evrov, ker se mi pač ni dalo računat, koliko denarja mi manjka. Pridem nazaj na pošto, se postavim v vrsto in čakam. Končni pridem na vrsto.

“Koliko že?” vprašam. In mu naštejem po 180 evrov v bankovcih 20 evrov. On nato prešteje in me pogleda  -To ne bo dovolj. Bila sem prepričana, da sem narobe preštela, in sem mu dala še 20 evrov. On mi nato vrne 5 evrov. In to je to.

Hvala in nasvidenje.

Zunaj nato pospravljam odrezke v denarnico in gledam, koliko denarja mi je še ostalo. In štejem. In še enkrat preštejem.

Damn.

To ne štima.

Premalo denarja v denarnici. Manjka 20 evrov.

Kaj zdaj? Naj grem nazaj in zatežim - ampak, saj sem si sama kriva, če nisem vredu preštela.

Toda - 20 evrov pa tudi ni drobiž.

Nič, grem nazaj. Kar bo pa bo.

Postavim se v vrsto. Fant za okencem me vprašujoče pogleda, ko me spet vidi v vrsti. Pojasnim mu, da se mi zdi, da mi je vrnil 20 evrov premalo. Da sem prepričana.

On mi odgovori, da je on prepričan, da mi je vrnil točno. Ampak da ni problema. Da lahko kar zapre blagajno in prešteje, ali pa če počakam pol ure, ko konča z delom in nato prešteje. Nisem hotela komplicirat še manj se mi je pa dalo čakat.

Predlagam mu, da pustim svoje podatke, pa da me naj pokliče po službi, ko boi preštel. On mi zagotovi, da me bo poklical v vsakem primeru.

Na poto domov sem se potem spomnila, da sem res faca - še za ime ga nisem vprašala. Ajej…

Nič. Bomo videli, kaj bo.

Ob sedmih sem že začela nestrpno gledat na telefon … in razmišljat, da verjetnoi nič ne bo, pa da sem itak sam kriva, ker nikoli ne preštejem vrnjenega denarja …

Točno ob 19.15 zazvoni telefon. Na drugi strani fant s pošte. Preštel je denar v blagajni in ima točno 20 evrov viška. Neverjetno.

Kdaj pridem po denar? -Jutri.

OK.

Naslednji dan po službi se ustavim še na pošti. Z nasmehom na obrazu mi vrne 20 evrov. Pa še opraviči se mi.

Hudo. Pa v bistvu niti ni bil kriv. Oz. bil je ravno toliko kriv kot jaz.

Urejanje stanovanja naj bi bilo prijetno opravilo. Yeah, right. Mogoče je prijetno, če moraš samo kakšen kos pohištva izbrat. Urejanje stanovanja od golih neometanih sten naprej je pa … uf … živce parajoče. Sploh če si tako natančen in potrpežljiv človek, kot sem jaz.

Upoštevati moram natančne mere, vnaprej načrtovati postavitev (zaradi elektrike in vode) … Poleg tega pa moj argument, da nekaj hočem, ker mi je všeč, nima trdnih temeljev. V prvi vrsti je (baje) treba gledat na funkcionalnost, izkoristek bal bla bla … to pa se potem združi z mojim mnenjem. Kompromisi, kompromisi. Not really my thing.

V bistvu mi je ta prva faza najtežja, ker ni nič odvisno od mene - nimam pojma o ometih, estrihih, izolaciji, vodovodu … da o statiki niti ne zgubljam besed.

Potem pa dobim x različnih mnenj, med katerimi se moram potem odločiti. Noro. Sploh glede na to da mi je vse ful jasno - pride omet do tal ali ne, se lahko da najprej hidroizolacija al je treba počakat, da bo omet narejen. Bom dala v kopalnco okno ali samo ventilator.

Če dam okno, mu je treba okvir ful ojačat, ker bo na nosilno steni, na kateri je že okno brez preklade. To pomeni več stroškov, časa in dela. Če dam ventilator, bo poseg na zidu dokaj manjši, ni težav s statiko, ceneje je in dosti prej. Ampak potem v kopalnici ni dnevne svetlobe. Čeprav - koliko svetlobe pa da okno max. 60×60, ki je v pritličju na senčni strani. V vsakem primeru je treba imet vedno prižgano luč.

Da pri vsem tem sploh ne omenjam (ne)zavednih bojev alfasamcev. Sicer smo vsaj tako daleč, da so mojemu glavnemu pooblaščenemu projektantu moje želje in oredstave o prostoru oz. moja pričakovanja že čisto jasna. To sicer ne pomeni, da se z vsemi strinja, jih pa spoštuje.

Pa kašna sedmica tudi ne bi bla odveč

Včeraj sem tudi jaz uradno prestopila v izobražene vode Po vseh mukah in naporih sem diplomirala. V bistvu se je končala 20-letna pot izobraževanja. Vse od prvih risbic v cicibanovi šoli, prvih črk … pa vse do diplome.

Zdaj je pa čas za nove izzive.

Sploh ne vem, kdaj se je vselil. Sprva sem ga gledala malo čudno, češ kaj počne tu in zakaj si je moral najti ravno to sobo. Na začetku sem ga hotela izseliti. Zdaj pa … Skoraj ga več ne opazim. Včasih pozabim, da je tu.

Vem, da me budno spremlja, me opazuje, ko spim. Skupaj preživljava dneve in noči. Najbolj hecno je, da se niti ne pogovarjava. In tako sploh ne vem, kako mu je ime.

Mraz mu ne diši preveč, zato sploh ne zapusti sobe. Pa tudi drugače se skoraj ne premakne. Vsaj upam. Ker postelje si pa tudi ne bi delila z njim.

Pravzaprav nimam nič proti njemu. Resnično pa ne bi hotela, da bi se me dotikal. Da bi plazil po meni s svojimi tacami … Kar strese me, ko pomislim.

In še slikca:

Moj cimer

Joj, tole še moram napisat pred spanjem. Tile bivši …

Bom napisala le nekaj utrinkov:

- Organizator naj drugič morda bolj razmisli o razdelitvi v skupine. Kajti prestopi top igralcev oz. metalcev so zelo dragi in tudi komplicirani.

- Kako so moški tudi pri bowlingu kot majhni oroci. Ko ugotovijo, da pušijo, začnejo prizkušati nove tehnike in metode.

- Nekateri še vedno mislijo, da se k rezultatu prištevajo tudi točke za stil.

- Ta isti nekateri zamujajo in zamujajo. In potem svojo netočnost upavičujejo z izjavo, da zvezde itak zamujajo. In ko jih vprašaš, koga so pripeljali, te pa samo čudno pogledajo.

Še nekaj ugotovitev:

- Nekaterim pri pisarniškem delu rastejo mišice na rokah … med tem ko se drugim le nabirajo obloge na trebuhu, To pa je a) zaščita pred sevanjem iz računalnika oz. adaptacija organizma na delovno okolje ali b) že v samega voznika vgrajen air bag. Res advanced.

- Keglji so zagotovo moški. Podiraš jih lahko počasi enega po enega - na koncu itak vsi padejo.

Še opozorilo:

Dragi bivši (to velja za moško ekipo), drugič kar bolj korajžno - saj keglje ne boli, če jih zadanete. Tako imate vsaj možnost, da kaj podrete.

In da ne pozabim na slastne tople palačinke z nutelo … mmmm…. kako se nutela kar raztopi na njih. mljask mljask …

To je pa Space-ov prispevek mojmu postu.

In dragi Space - takih žen ni. Sploh. Možje pa so?

Že več kot uro berem zelo zanimiv blog. Ob branju prav uživam. Avtorica piše o vsem. In ne skriva svoje identitete.

In tako sem spet začela razmišljati, kje so moje meje. Kaj še objavim? Kaj bom lepše zapakirala? Čemu se raje izognem. Katere stvari bom raje zapisala samo v svoj dnevnik. Hm.

Katere stvari objavim? Ponavadi tiste, ki niso preveč osebne. Pa take, ki so splošno družbeno sprejemljive, če so že zelo osebne. Pa izogibam se konkretnemu omenjanju oseb, razen, če se ne strinjajo s tem.

Ne pišem o propadlih razmerjih, o svojih največjih strahovih, o svojih največjih željah, o svojih takšnih in drugačnih zvezah. Ne pišem o tem, kako se včasih bojim prihodnosti, kako me je strah samote in še bolj osamljenosti, kako se včasih počutim nesigurno, kako spet ali še vedno pogrešam atija, kako se spet spominjam otroštva, kako me skrbi za mami in za brata.

Kako se uspem vedno znova zaplesti v nekonstruktivna razmerja, v katerih vztrajam in kako bežim iz zvez, ki bi lahko uspele. Kako se samo zapletam in zapletam. In to le zato, da preusmerim misli. Od vsega, kar se je nabralo. Da mi ni treba biti sama s seboj.

Pa vem, da sem se včasih lahko imela sama s seboj lepo. Zdaj pa … Ne vem. Moram spet poskusiti. Kako spet več ne vem, kaj si želim in kam grem. Kako ne vem, kaj zares čutim in kaj si le domišljam oziroma si želim čutiti.

Zakaj ne pišem o tem? Preveč osebno? Pa saj to sem jaz. Oziroma tudi to sem jaz.

Vem, da imamo vsi rajši vesele ljudi. In da svoje najtemnejše misli in strahove pokažemo le takrat, ko se počutimo zares varne in pred tistimi, ki so zares naši. Kot da je sramota, če se počutimo slabo.

Hecno je, kako včasih kaj skrivamo. In v bistvu ne moremo ničesar skriti. Saj smo vsi isti. In zakaj bi se delali, da smo nekaj, kar nismo? Za koga? Kajti na koncu dneva si vedno sam. In nismo nikomur dolžni polagati računov. In glavno je, da lahko živiš sam s seboj.

Jaz sem tudi samozavestna in zabavna. Nasmejana. Imam rada življenje in ljudi. Taka sem in si želim biti. In tudi sem. Toda, ko sem sama, se prikradejo še druge misli. Vsake toliko zablodim in se izgubim.

In ja. Rada živim polno. Da dogaja. Ker živim tu in zdaj. Ker ne vem, kaj bo jutri. In ker živim zase.

Dva dni že pridno pazim daljinca in grejem kavč. Rajš ne bi o tem, da grem že sama sebi na živce. Še bolj mi gre pa program na tv. Saj to ni res. Kaj vse ne dajo na tv. Nasilje je najmanj sporno.

Vsaka druga oddaja je že reality show. Pa kaj ne more nič več ostati zasebno? Imaš vse od urejanja doma, spremljanja nosečnosti, prevzgoje otrok, iskanje partnerjev, supermodelov, pevcev … ok. Ampak, to je že preveč. Hočeš biti pevka, model … in zakaj morajo potem tvoje življenje snemat 24 ur na dan in te postavljat v čisto umetne situacije?

Prej je bila na nemški tv supernanny. Za bruhat. Kaže družino z zapitima staršema, dvema otrokoma, mačkami … Starši pridejo iz službe, so živčni, zapiti in nestrpni do otrok. In ne vejo, v čem je problem, zakaj so otroci problematični. Halo?!?! Kdo je tu problematičen - poleg tv-hiše, ki misli, da more to posnet?

Preklopim program. Najstnica skače okrog z golimi joški in jamra, kako so majhni, da rabi večje. Ker šele potem bo njeno življenje lahko oh in sploh. Naj omenim, da je ura 12, da zraven nje paradirajo njeni starši, njeni joški grejo komot v košarico B …

Potem so vsi superstars šovi, kjer se sprašuješ, ali nimajo ti ljudje nikogar, ki bi jim preprečil, da se osmešijo. Najhuje je, ker je tebi, ki sediš doma, nerodn.

Ne smem pozabit vseh videospotov, ki so kot trailerji za porniče. Vse najstnice napol gole. Misija: ugajti mu, ga zapeljati … Kako? S kao popolnim telesom, sexom … Samo, da mu bo lepo. Ker potem bom tudi jaz zadovoljna, ker me bo imel rad. Yeah, right.

Saj vem, da se to sliši, kot da sem konzervativna stara mama, ampak tole mi je res že preveč.

Prav vesela sem, da nisem več dovzetna za tovrstno pranje možganov.

Ker jaz sem na drugi strani tv-ja. Že dva dni v pižami. Z mastnimi lasmi, podočnjaki, okrušenim lakom na nohtih, okoli ust zapacana od nutele in palačink, ki jih jem ob desetih zvečer. In me ne skrbi, če se bom zredila, če ne bom ugajala … Sploh ne.

…

Verzeih mir all die Dinge, die ich sagte
nur weil mich wieder irgendetwas plagte

…

wir vermissen dich

…

Ja, bivši … Vedno več jih je. Nekatere si želiš srečati, spet drugih se izogibaš. Z nekaterimi ostanejo neporavnani računi in nerazčiščena situacije. Spet pri drugih je vedno isto, ne glede na njihov status. Ko vidiš njihov mejl ali klic na mobiju, ti srce malo hitreje bije. Še vedno se spomniš njihovega načina humorja, nasmeška. In tako vidiš, da te z njimi veže več kot le služba.

To je sicer objava z enomesečno zamudo, ampak ravno danes sem gledala slike na telefonu in se spomnila našega srečanja. 5 bivših po štirih mesecih spet skupaj. In vse je isto kot prej. S to razliko, da ne preživimo več vsak delovni dan 8 ur skupaj. Izbrali smo druge in nove poti.

Glavno, da so vezi ostale. Sicer pa bowlig in pivo povezujeta Nekaterim pomeni druženje razvedrilo, drugim pa morda tudi malce oddiha od družinskih obveznosti Vsekakor pa moramo ponoviti.

Kdo je že zadolžen za organizacijo??? Tokrat so lahko v nasprotni ekipi bivši, ki še vedno vztrajajo na isti lokaciji. Razpišemo pet prostih mest, na katere po kvalifikacijah uvrstijo le najboljši. Za račun pa tako ali tako vemo, kam ga pošljemo … Bo vesel

In še nagradno vprašanje: Kdo je na sliki?

Bowling